dan danasnji Izrael, kot ga vidim jaz. Prvi del?

Glej jo, zlato kupolo. Kuka izza prastarega jeruzalemskega obzidja in caka na svojo prihodnost. Fotografijo sem posnela letos maja, ko je bilo se v redu pohajkovat naokrog po prestolnici. S starsi sem si lahko velepomembno mosejo, ki stoji na mestu davnega judovskega templja,  pogledala od blizu; danes...no, ne bi slo. Te dni je prav na tem mestu vroce, vroce kot v kotlu. In te dni se je napetost ze dodobra razsirila po vsej drzavi.

Vceraj sem prvic slisala od mame hcerkine najboljse prijateljice iz vrtca, da ona pa res ne bo sla v bliznje mesto z otroci na javno otrosko igrisce, pac, zaradi varnostnih razlogov. Moram priznati, da sem obmolknila in no ja, po slovensko nisem vedela, kako naj bi clovek v taki situaciji ravnal. In sem zamencala in potlacila nekam v fajl "still unknown".

Danes sem se peljala skozi bliznje mesto v supermarket in hotela zaobiti prometni zamasek, ko sem ugotovila, da je le-ta nastal, ker nek tip stoji sredi ceste s pistolo v roki in meri v klececega moskega, ki moli roke v zrak. Zraven dve marice, par firbcev in jaz, v svojem starem kliotu, petnajst metrov stran. Sprva sem mislila, da je film. No, ni bil.
Kaj clovek stori v takem primeru? Ne recem, da nisem bila radovedna, ampak le za par sekund, potem sem jo pobrisala po stranskem pasu naravnost domov. Paradajz bo ze pocakal.

Gor sem zrasla v drzavi, ki je (vsaj po moje) ena najbolj miroljubnih in mirnih drzav, kjer smo kot otroci verjeli, da smo vsi bratje in sestre in da je za vse enako in prav. Hisa mojih starsev stoji na robu gozda in kot otrok sem v gozdu prezivela nickoliko ur, veckrat sama in z obcutkom, da grem lahko pes kamorkoli si zazelim. V solo sem hodila po dva in pol kilometra sem in tja, brezskrbno in veselo. Ko sem dobila vozniski izpit, sem kot vsi moji vrstniki prejela krila in svet je bil na moji dlani. Zapeljati se v Italijo, zakaj pa ne? Mogoce skok v Split, hja, se boljse.

Selitev v Izrael (o razlogih kdaj drugic) je bila fina in sveza. Svet je bil se bolj v dosegu roke, Tel Aviv je hudo fajn mesto, obiranje pomaranc in limon kar tako kot nasih jabolk in hrusk me je ocaralo, neskoncne pescene plaze in valovito morje, odprti, glasni ljudje, starodavna mesta, konglomerat verstev in poletja v boju med super vrocino in premrzlo klimo. Amerika za rdecelicno Slovenko iz male gorenjske vasi, ki se je skoraj nedavno ravno izlegla iz pubertete. Precej mesecev je trajalo, da je moja naivna slovenska glava dojela v kaksne razlike sem se podala.

Razlike, skrajnosti, Pri meni v glavi pa neskoncen boj za razumevanje, v duhu moje slovensko homogene, enakopravne in vse-enake minevajoce zgodnje mladosti. Uh.
Kam naj dam to, da tu ne morem kar tako pes, kamor se mi zljubi, da imajo vsa naselja pri vhodnih cestah nekaksne zapornice, da vsepovsod vidis ljudi, ki za pasom nosijo pistole, to o vojakih po avtobusih, cestah, kaficih pa itak ze vsi poznate. Zidovi, ograje, neprehodne ceste, cestni odseki, kjer ni table kam vodijo. Vojna v vojno in teroristicni napadi.   Majhnost in hkrati velikost. Velikost, ki jo najdem v tako zelo zivobarvnih ljudeh, mavricnih in navdusenih, vzkipljivih in polnih mnenj. Ogromno ljudi, vseh barv in oblik. Ljudje imajo tu car. Ljudje, ki te sprejmejo v trenutku, taksnega kot si. Ljudje so tu vse. Preko ljudi je odprt svet in svet je tu poln moznosti, le upati si moras.

Kako lahko slovenska glava razume to, da nedalec stran od mene zivijo druzine, ki so izgubile sinove in hcere, tako na eni kot na drugi strani, da nedalec stran ljudje, kot ti in jaz, se vedno bezijo v zaklonisca, ko slisijo sirene, da nedalec stran nekdo poskusa razloziti petletnemu otroku kaj je to raketni napad (in otroci sprasujejo dalje...), da obenem nedalec stran par sedi s pivom na plazi in se smeji, da nedalec stran mladi plesejo v puscavskem pesku na odbiti nature zabavi, da nedalec stran stara gospa bere pravljico vnuku, da nedalec stran (eno uro voznje od nasega doma) nekdo moli pod tisto zlato kupolo. Razlike, skrajnosti.

Zaenkrat se vedno zivim v mehurcku. In ko hodim po ulici (ce ze ravno moram), si snamem slusalke in veckrat pogledam cez ramo nazaj. In vidim tudi druge, ki pocno isto. Ja, pa vsi cakamo na dez.